V nekoliko muhastem popoldnevu zadnje nedelje v juliju sem se odpravila na kolesarski izlet do vzpona na Boč; izlet, ki sem ga planirala že kakšna dva meseca, ampak tokrat v okrnjeni verziji, kajti manjkal je le peš skok na Boč in nazaj.

Moj "picikl", super za po asfaltu, malo manj za po makadamu...

Sončni žarki so vsake toliko mahali izpod oblakov, vlažnost in temperatura ozračja pa tudi nista bila ravno napačna. 

Točka, kjer bo naslednjič peš vzpon na Boč.

Kraj mojega bivanja-Vzpon na Boč, 20 km v eno smer, pot z blagimi vzponi in padci, krasna pokrajina, asfalt do konca, fešta v Ločah, srne ob potoku, ki spremlja en del ceste, štorklja na polju, "kolegi-kolesarji", lahen poletni dež, občutek svobode na dirkajočem trekking biciklu, prijazna gospa, avtobusna postaja za kamuflažo pred nevihto, sopihanje v hrib, končna postaja; med vsem tem misli na prihodnji teden, pretekli teden, pogovore, debate, ljube ljudi in žareč občutek radosti nad življenjem. YO VIVO!

In končno postanek.

Pot nazaj bp. Ob prihodu domov me pričaka Piki, kot da bi pravil: "Ojej, pustolovka, le kaj ti je tokrat padlo na pamet!"

  

Sicer čudovito preživeto popoldne! Priporočam!

Naslednjič pa peš do vrha!   

 Če te, dragi bralec/ka mika, dobrodošel/la, vendar najprej opozorilo: samo za srčne, pogumne in dobrovoljne!

Smisel življenja

Ob dopoldanskem učenju kirurgije (nekatera poglavja so prav za žile rezat..., ampak ne bom jamrala, kar je treba, je treba; torej ne žil rezat :P) in popoldanskem pisanju projeknte naloge (ki ima, mimogrede, zelo obetavne rezultate), mi misli švigajo na tegale gospoda: utemeljitelja logoterapije in znanega psihiatra, ki je pretrpel holokavst. 
No, nekoliko bolj me zanima njegova knjiga Kljub vsemu reči življenju DA. Nekaj stavkov iz recenzije: "Kaj stori človek, ko nenadoma spozna, da razen »golega življenja« nima več kaj izgubiti? Lakota, poniževanje, strah in globoka občutja jeze in krivice pa tudi v najhujših okoliščinah postanejo znosni, ko si v spomin prikliče podobe ljubljenih oseb, ob ujeti lepoti trenutka, npr. ob pogledu na drevo v zahajajočem soncu.

Viktor E. Frankl

Če je življenje smiselno, potem sta smiselna tudi trpljenje in umiranje, trdi Frankl. Vendar mora vsak človek smisel svojega življenja najti sam. Tudi v taboriščnih razmerah se je izkazalo, da je človeku vselej dostopna tista poslednja svoboda, da zavzame svoje stališče do okoliščin, na katere sicer ne more vplivati. Prenekateri ljudje so tudi v tistem nečloveškem okolju dokazali, da se je človek zmožen dvigniti nad svojo usodo. Avtorja pa kot psihiatra zanima, kako naj ljudem pomaga doseči to sposobnost."

Trenutno je moj smisel predvsem delo. Ampak to je samo navidezno. Pravi smisel je tisti, ki me drži pokonci. Ko zjutraj vstanem in že razmišljam, kaj lepega me čaka danes. Tisti notranji vzgib, ki me sili, da ljubim. Resnično ljubim lepoto življenja. In hkrati nisem navezana nanjo. Da sem pripravljena v vsakem trenutku življenja oditi. Ali pustiti ljubljenemu iti. Kjer ni prostora za misli, kaj sem jaz, ampak kdo sem jaz. Ko jaz nisem objekt, v navideznem pomenljiv bližnjim, ampak subjekt, ki živi iz notranjosti in jo seje navzven. V tem je moje bogastvo. Brez tega sem revež!

Zato pusti si izživeti svoja hrepenenja, notranje vzgibe. Človek, živi za Boga in našel boš zaklad!
In ne pozabi, čudovit dan je, odkar si pokonci! Nasmej se soncu, človeku, lastovki, prodajalki ali pa.......... kar tako! 

V okolju išči lepoto, v bližnjem samo dobroto!

Vse dobro!

 

Evo me, nekaj let pavze, po slučajni misli, da sem enkrat nekaj pisala na nek blog...
Ogromno novih spoznanj, novih obrazov, novih srečanj, nekaj tudi starih, prenovljenih, zastavljenih na novo, okrepljenih.
Kot da sem odkrila en promil modrosti. Ki je ostal v meni in raste in se veča (uf, kakšna kapitalistična misel, zagotovo bom obogatela na ta način, še dobro da je recesija in se lahko
pohvalim, da sem bolj bogata, kot pred njo;)).
Živeti je čudovito! ZARES!

Moja današnja misel: bori se, človek! Neprenehoma! Z vsakim dihom, z vsakim bitjem, z vsakim korakom! Ne odnehaj! Dokler proizvajaš ATP, si zmožen in vreden dosegati, doseči in preseči zastavljeno. Meje so samo v glavi!

POLETI!

Zima

Dolga zima v moji glavi
spet je živa.
Prebudila se je iz spanca,
brez zvonca.
Prišla iznenada in sama
in čudna vnema jo sili naprej.
Mrazi in piha njen mraz
in njen obraz
je hladen, je mrzek,
mračen je.

A srce še vedno bije
in me greje. Toplo mi je.

Leteti ali ne leteti. To je zdaj vprašanje.


Poletela bi. Prav zdaj. Ta trenutek. Poletela bi tenko...Nizko nad strehami. Da bi vseeno še videla ta svet. Le da od zgoraj... In potem , bi šla više. Navzgor in spet malo navzdol. Nato bi pristala v varnem gnezdu. Kjer bi me vse varovalo, me krepilo.. za tiste nove polete. Kvišku. Naglo!!! In spet nazaj. Ljubljeno.
Letim........navidezno.